- This topic has 1 odgovor, 1 glas, and was last updated 7 years, 8 months nazaj by
.
-
Prispevki
-
Obstoječi način ocenjevanja predavteljev/raziskovalcev
Na prvem mednarodnem posvetovanju Društva slovenska akademija za management je imel ključni govornik Peter McKiernan, predsednik EURAMa in profesor na St Andrews univerzi zanimivo predavanje o ocenjevanju univerzitetnih predavateljev. Namen njegovega predavanja je bil preprečiti negativne posledice britanskega načina ocenjevanja.
Prikazal je načine ocenjevanja v raznih državah in podrobneje razvoj le-tega na britanskih univerzah. V sedanjem načinu je kot temelj ocenjevanja predvsem število objav raziskovalnega dela. Zato se soočajo s problemi pisanja učbenikov, pedagoškega in ravnateljevalnega dela na univerzah, raziskovanja zaradi raziskovanja, kakovosti pedagoškega dela, saj so raziskovalci pogosto slabi pedagogi, potrebe študentov po temeljnem poznavanju določenega področja ipd. Menil je, da mora obstoječi sistem nujno doživeti spremembe v smeri upoštevanja tudi “neraziskovalnega” pedagoškega in ravnateljevalnega dela in “kvalitativnega” ocenjevanja.
Menim, da je pomebna naloga slovenske akademije za management, da oblikuje mnenje o tem pomembnem vprašanju. Svoje mnenje bom izrazil v razpravi.
Rudi Rozman
Ob ocenjevanju za napredovanje ali ohranitev habilitacijskega naziva se kaže najprej vprašati, ali je razmerje vrednotenja med raziskovalnim in pedagoškim prispevkom ocenjevanih sploh ustrezno. Če odgovor na to vprašanje tu zanemarimo in se lotimo le ocenjevanja raziskovalnega dela, potem se mi v razmislek ponuja pristop, po katerem bi morali na širši, npr. državni, ravni določiti pričakovane deleže točk iz različnih oblik raziskovalnega dela, npr. člankov, učbenikov, monografij, recenzij, nastopov v javnosti, priprave in usmerjanja dela posvetovanj oziroma konferenc itn. Tako bi bilo moč določiti, da je delež člankov vseh ocenjevanih kandidatov (na določenem področju ali območju) v raziskovalni košarici v povprečju praviloma med, npr., 50-60%. Podobne razpone odstotkov bi določili tudi za druge oblike učinkov raziskovalnega dela. Če bi se na opazovanem vzorcu v 3-5 letnem obdobju pokazalo, da ocenjevani kandidati s članki dosegajo manj kot 50% ali več kot 60% zbranih točk, bi se v prvem primeru (ko bi bil ta delež npr. le 45%), članki ovrednotili (oziroma pomnožili) višje z uporabo faktorja 50/45, v drugem primeru, ko bi zbrane točke iz člankov tvorile npr. kar 70%, pa bi šlo za množenje s faktorjem 60/70. Ustrezno bi seveda povečali oziroma zmanjšali faktorje pri ostalih vrstah prispevkov za ocenjevalno košarico. V sistemu ocenjevanja raziskovalnega dela bi bilo nujno določiti opazno število točk za praktično delo na izbranem področju, npr. v gospodarstvu, zdravstvu, politiki itn.
Ob strinjanju za bolj konkretno usmerjanje s ciljem povečanja raznovrstnosti oblik raziskovalnega dela, bi bili taki posegi seveda možni le – kot sem že nakazal – v nekem daljšem, npr. tri- ali petletnem obdobju, bi pa v sistem ocenjevanja vnesli prepotrebne popravke za doseganje zaželenih usmeritev.
Naj k temu dodam še misel, da v primerih izvolitev v naziv rednega profesorja (na slovenski univerzi) le-ta ne bi bila možna, če kandidat (s članki, monografijami ali učbeniki) ni dokazal tudi sposobnosti prevoda tujih strokovnih izrazov v slovenski jezik.
Miran Mihelčič
Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.