WHEN CONTROLS CREATE RISK: A REVIEW OF CONTROL PROBLEMS UNDERLYING OPERATIONAL RISK IN BANKING

Pdf: DRMJ vol15 no02 2026 – Clanek 2

DOI:

doi:10.17708/DRMJ.2026.v15n02a02

Povzetek:

Članek obravnava, kako napake in problemi v sistemih managerske kontrole prispevajo k nastanku in obvladovanju operativnega tveganja v bančnem sektorju. Kljub zahtevnim regulatornim okvirjem, kot sta Basel II in III, ter razvoju sofisticiranih kontrolnih mehanizmov za obvladovanje tveganj, banke še vedno beležijo znatne izgube, ki izvirajo predvsem iz notranjih napak, pomanjkljivih postopkov in človeškega ravnanja. Ti primeri kažejo, da formalna popolnost kontrolnih sistemov sama po sebi še ne zagotavlja njihove dejanske učinkovitosti. Metodološko se članek opira na sistematični pregled literature, ki zajema obdobje med letoma 1995 in 2025. Analiza teoretično temelji na modelu Object of Control in zajema 59 empiričnih in konceptualnih študij, razvrščenih v pet analitičnih dimenzij: zasnova in uporaba kontrol, pravila in postopki, struktura, spodbude in kultura. Na podlagi primerjalne analize in konceptualne sinteze člankov članek pojasnjuje, kako konfiguracija in uporaba sistemov managerske kontrole vplivata na pojav operativnih tveganj ter učinkovitost njihovega obvladovanja v bankah. Ugotovitve kažejo, da operativno tveganje ne izvira zgolj iz tehničnih ali procesnih napak, temveč lahko tudi iz načina, kako so kontrole zasnovane in uporabljene v organizacijskem kontekstu. Kontrole, ki jih predpisuje regulatorni okvir in usmerjajo skladnost, sicer povečujejo odgovornost in sledljivost, a pogosto povzročajo neželene vedenjske učinke, kot so togost postopkov, silosno delovanje, izkrivljene spodbude in oslabitev kulture učenja. V članku razvijemo dvostopenjski model, ki pojasnjuje, kako se težave pri kontrolah prevedejo v trajno izpostavljenost operativnemu tveganju. Prvič, neskladje med zasnovo in načinom uporabe izriva preventivni in blažilni namen sistemov za obvladovanje operativnih tveganj ter kontrole preoblikuje v simbolno zagotavljanje skladnosti. Drugič, strukturna fragmentacija ali centralizacija, neustrezno usklajeni mehanizmi nagrajevanja ter kulturne norme to togost stabilizirajo z oslabitvijo povratnih zank in normalizacijo vedenja, ki zasleduje skladnost namesto obvladovanja tveganj. Posledično se zmanjšuje sposobnost organizacij, da pravočasno zaznajo in se odzovejo na nastajajoča tveganja, kar povečuje verjetnost operativnih tveganj in posledično izgub v bankah. Članek povezuje literaturo s področja managerske kontrole in obvladovanja tveganj ter pokaže, da operativno tveganje ni zgolj tehnična ali statistična kategorija, temveč je lahko tudi vedenjski rezultat disfunkcionalne kontrole. Teoretični prispevek predstavljata razširitev modela Object of Control na področje obvladovanja operativnih tveganj in razvoj dinamične razlage interakcij med različnimi tipi managerske kontrole, ki lahko vodi do pojava operativnih tveganj. Praktični prispevek vključuje priporočila za banke in regulatorje: večja učinkovitost obvladovanja operativnih tveganj zahteva uravnoteženje formalnih elementov kontrole s prožnostjo pri njihovi uporabi, upoštevanje vedenjskih posledic ter spodbujanje odprte komunikacije, interdisciplinarnega sodelovanja in organizacijskega učenja. Uspešnost sistemov za obvladovanje operativnega tveganja tako temelji na usklajenosti med zasnovo in uporabo kontrol ter na ravnotežju med skladnostjo in organizacijskim učenjem.

Strani:

35‐61