V tovrstnih razpravah se mi zdi najprej pomembno začrtati črto ločnico med pojmoma »družba« (company) in podjetje (firm ali enterprise). V pravnem jeziku lahko rečemo, da je družba (company) nosilec podjetništva, podjetje (enterprise ali firm) pa ga uresničuje in je zato podjetje podrejeno družbi. Opredelitev razmerja med družbo in podjetjem ni lahka še zlasti s pravnega vidika. Jasno je namreč, da ne gre za enostavno lastninsko razmerje, saj družba nad podjetjem kot celoto nima stvarno pravne pravice. Tako družba nima lastninske pravice nad zaposlenci v podjetju in njihovo delovno silo, čeprav jo skuša posredno uveljaviti, npr. s konkurenčno klavzulo pri zaposlovanju svojih članov, kot svoje premoženje. Ima pa lastninsko pravico nad stvarnim, denarnim in drugim ovrednotenim premoženjem, ki je vnešeno v podjetje. Upravičenja družbe nad podjetjem so kvazi lastninsko pravna. Tako lahko družba podjetje proda ali ga da v zakup. Nesporno je, da med podjetjem in družbo obstaja enotnost medsebojno povezanih sestavin: podjetja kot podstati (spoja dejanskega premoženja, dejavnosti, premoženjskih pravic, zaposlencev in organizacije) in družbe kot pravne oblike (sestave) omenjenega spoja.
Družba kot formalna oblika podjetja je v funkciji poslovanja in s podjetjem tvori enoten pojav, z vidika prava pa se družba loči od podjetja v funkciji nosilca in osebka pravic, obveznosti in odgovornosti. Družbo in podjetje povezuje skupno poslovanje, ne pa doseženi izidi poslovanja, s katerimi razpolaga družba. Ob tej cepitvi je družba v pravnem prometu osebek (subjekt), podjetje pa predmet (objekt). Zaradi tega ima pravna znanost, kadar govori o podjetju, praktično v mislih družbo, ekonomska znanost pa ima, kadar govori o družbah, v mislih podjetje.
Pravna teorija obravnava pravni položaj podjetij s tem, da proučuje njihovo pojavno obliko družb. Zato se oblikuje tudi pravna disciplina pravo družb v razmerju do podjetniškega prava. To naj bi se kot disciplina ukvarjalo pretežno s podjetjem.
S pravnega vidika ni sporna ugotovitev, da družba (company) ni podjetje (enterprise), ampak da ima družba podjetje kot svoje orodje pri uresničevanju ciljev (lastnikov) družbe. Družba lahko obstaja brez podjetja, npr. pri oziroma po prodaji podjetja, podjetje pa ne more obstajati brez družbe, države ali posameznika kot lastnika. Pravo družb se ukvarja le z družbo oziroma z določenim vidikom razmerij med ljudmi, ki so se povezali v različnih pravnih oblikah v zvezi s sredstvi, vnešenimi v podjetje.
Vemo, da v Sloveniji tudi na ravni univerzitetnih učiteljev področij, povezanih z ravnateljevanjem (management), še ni dovolj uveljavljeno spoznanje o razliki med vsebinama dveh organizacijskih funkcij, ravnateljevanja in upravljanja (governance). Ko sta k tema dvema izrazoma uporabljena še izraza »usmerjanje« in »usmerjevalni odbor«, bi navedba členitve na »usmerjevalno in nadzorno funkcijo«, zahtevala jasnejšo opredelitev mesta načrtovanja v tej členitvi, zlasti v povezavi z besedo »usmerjanje«. Sam vidim razrešitev prepleta teh pojmov tako, da z izrazom »usmerjanje« povzeto vse (razen dejstva, da je ta funkcija upravljanja vir vse oblasti) iz običajne vsebine upravljanja, dodana pa je predvsem še družbena določenost ravnateljevanja, ki je v tem, da si nalogo družbe usmerjevalni odbor določa sam, nižje ravni ravnateljevanja pa se osredotočijo na procesno in tehnično določenost te funkcije.
Zanimiva pa se mi zdi predpostavka, da je ob tem, ko ravnatelji postanejo lastniki, enotirnost modela upravljanja »dovoljena«, saj je vprašanje, ali bodo ti ljudje dobri ravnatelji in koliko časa bodo (še) lastniki.
Miran Mihelčič