Naj najprej potegnem vzporednico s športom. Selektor Kek (ravnatelj) je strokovnjak na svojem področju. Ali je smiselno, da nogometna zveza (upravljavci) nadzirajo njegove odločitve, npr. zahtevajo, koga izbere v začetno postavo? Ali ne zamenjamo selektorja po določenem številu porazov (neuspeh)? Sledi, da v športu v glavnem nadziramo uspešnost ekipe in ne odločitve. Če lahko smiselno nadziramo odločitve, potem smo izbrali napačnega selektorja (ker je nekdo boljši od njega).
Seveda pa upravljavci najbrž potrdijo temeljne cilje, politiko in strategijo, ki so po naravi okvirni. Potem pa glede na njihovo upoštevanje in uspešnost nadzorni svet nadzira. Postavlja pa se vprašanje, ali gornjih elementov ne določa kar skupščina, ne pa nadzorni svet. Namesto hierarhije skupščina, NS, uprava, bi bilo morda bolje skupščina, NS in uprava (zadnja dva na isti ravni).
Menim, da NS slabo nadzirajo. Je pa to njihove temeljna naloga. Obenem hočejo odločati v planiranju. To, da predstavniki nadzornih svetov razlagajo cilje, politiko, strategije (investicije) podjetja, se mi zdi nesmiselno.
Zato se mi zdi tudi sporno, ali so res nadzorni sveti dolžni težiti k čim večji dodani vrednosti ali le k izpolnjevanju planov. Kontrola praviloma ne preverja plana, marveč le njegovo izvedbo v odnosu do plana. Se pa strinjam, da tako kapital kot delo v udeležbenem kapitalizmu težita k dodani vrednosti (dohodku), vendar ne iz istega nagiba. Kapital z vidika dobička, delo pa z vidika osebnih dohodkov, prispevkov ipd.
Rudi Rozman