V takih razpravah se je treba najprej jasno opredeliti glede vsebine pojmov »poslovanje« in »gospodarjenje«. Sam pod »poslovanjem« razumem ustvarjanje in prodajanje poslovnih učinkov z namenom ustvarjanja koristi. V bolj nadrobno obrazloženem pomenu pa ob predpostavljenem namenu pod poslovanjem razumemo proizvajanje ter prodajanje izdelkov, pridelkov in drugih proizvodov, nakupovanje in prodajanje blaga ter opravl¬janje, posredovanje in prodajanje storitev. »Gospodarjenje« pa je za razliko od poslovanja prizadevanje ljudi (ne le v združbah!), da s čim manjšo (ovrednoteno) porabo proizvajalnih tvorcev ustvarijo oziroma pridobijo (višje ovrednotene) dobrine, s katerimi bodo neposredno (hrana, obleka, zdravstvena storitev, televizijska oddaja itn.) ali posredno (tovarniška zgradba, kamion, televizor) zadovoljili svoje potrebe. V pogojih redkosti proizvajalnih tvorcev in nezadostnosti dobrin se ekonomska znanost na ravni družbe kot celote in vsakega poslovnega sistema prizadeva uveljavljati smotrnost pri izbiri najboljše različice za uresničitev (pravilno) izbranih ciljev. Iz razmerja med učinki ali izložki ter vložki tako izvira izhodiščni vzvod ekonomske dejavnosti, torej tudi ekonomike poslovanja. Pri tem je vrednostno izraženi ciljni učinek ali motivacijski vzvod (dobiček, dohodek) nosilcev javnega gospodarskega delovanja narekovan z okoljem, torej z družbeno-ekonomskim sistemom.
To pomeni, da gospodarimo ne le v združbah, ampak tudi v gospodinjstvu, o poslovanju pa praviloma govorimo le v zvezi s poslovnimi sistemi, ki delujejo bodisi kot (poslovne) združbe bodisi kot samostojni podjetniki oziroma nosilci drugih oblik delovanja.
Mnenju glede tega, da je kazalnik donosnosti sredstev bolj dolgoročen, kazalnika dobičkovnosti kapitala in dobičkovnosti sredstev pa bolj kratkoročna (morda primerneje = manj dolgoročna), se delno pridružujem. Dodajam pa ugotovitev, da bi moralo ocenjevanje prispevka zadolženih, upravljavcev in višjih ravnateljev, tudi pri obeh zadnjih dveh navedenih kazalnikih, temeljiti na vsaj triletnih (drsečih) povprečjih izidov v poslovanju. Usmeritev na uporabo bolj dolgoročno opazovanih izidov po merah učinkovitosti in uspešnosti ocenjujem kot kakovosten premik v sedanjem sistemu gospodarjenja v Sloveniji glede na skoraj izključno letno opazovane izide poslovanja v času samoupravnega socializma.
Strinjam se z zapisanim, da produktivnost (proizvodnost) in gospodarnost (ekonomičnost) nista temeljni meri uspešnosti v kapitalizmu, sta pa nedvomno meri učinkovitosti in s tem v praksi ter teoriji posredno vplivata tudi na raven mere uspešnosti v poslovanju. V prihajajočem načinu gospodarjenja (udeležbeni kapitalizem ali udeležbeni socializem) pa bo kategorija oziroma mera dodane vrednosti oziroma dohodka kot denarno pridobljene dodane vrednosti (na zaposlenca) pridobila na potrebni teži takrat, ko bo ta mera zagotavljala tudi na ravni države kot celote boljše izide poslovanja kot sedanja kapitalistična mera uspešnosti.
Glede poimenovanja izpostavljenih prvih dveh od treh kazalnikov se sicer strinjam, da je uporaba določenega sklona besede »dobiček« vprašljiva, toda v tem primeru bi morali morda uporabiti kar izraza »izidnost kapitala« oziroma »izidnost sredstev«. Pri meri »izidnosti sredstev« je vključitev obresti v števec bolj upravičena kot pri meri »izidnosti kapitala«.
Miran Mihelčič