Ravnateljevanje (management) v javnem sektorju

Na debatnem večeru se je razvila kratka razprava o različnosti oziroma enakosti ravnateljevanja v privatnem in javnem sektorju. Sklenili smo, da razpravo preselimo v klepetalnico, pri čemer pričakujem veliko mnenj, zlasti še s strani tistih članov, ki raziskujejo in poučujejo ravnateljevanje v javnem sektorju. Oblikovali sta se dve mnenji. Prvo, da je ravnateljevanje v omenjenih dveh primerih tako različno, da je treba vsako zvrst posebej obravnavati in drugo, da gre v bistvu za enako ravnateljevanje. Verjetno bi razprava pripeljala do ugotovitve, da gre kvalitativno gledano za enak proces ravnateljevanja, ki pa se kvantitativno razlikuje v privatnem in javnem sektorju. Take rešitve, ko imata obe strani različne trditve, potem pa se pokaže, da imata obe prav (in obe narobe), so najlepše. Pogosto do njih pridemo v procesu dobronamernega razpravljanja in razmišljanja.

Pri kvalitativnem ali bistvenem določanju pojavov (v našem primeru ravnateljevanja) gre za ugotavljanje bistva pojava. Npr. podjetje se od drugih združb razlikuje predvsem po svojem cilju – dobičku; dobiček (pri nas bolj izguba) je značilen za vsa podjetja. Zato lahko preučujemo podjetja na enak način. Se pa podjetja med seboj razlikujejo po številu zaposlenih, po proizvodnem programu ipd., po določenih lastnostih, znakih ali določilih, torej kvantitativno.

Kaj je bistveno v ravnateljevanju, kaj ga razlikuje od drugih podobnih procesov, je povedano z dobrimi (teh je malo) opredelitvami. Ravnateljevanje je določeno s tremi procesi: je zagotavljanje smotrnosti doseganja ciljev združbe, ki poteka kot planiranje (poslovanja in organizacije), uveljavljanje organizacije in kontrola (organizacije in poslovanja), je usklajevanje zaposlenih v združbi in odločanje o – in v njej. In še, družbenoekonomsko je izvajanje politike, ki jo določa upravljanje. Prav ločitev od upravljanja je (v praksi) zahtevna. Menim, da se omenjeni procesi odvijajo tako v združbah privatnega kot javnega sektorja. Dodaten dokaz je tudi posnemanje ravnateljevanja v podjetjih v združbah javnega sektorja (npr. enaki ali podobni modeli kakovosti).

Seveda pa so omenjeni procesi v združbah privatnega in javnega sektorja različni. Razlike so posledica razlik med tema dvema zvrstema združb. Verjetno bi v javnem sektorju ugotovili še večje razlikovanje med javno upravo (upravnimi enotami, občinami itd.) in ostalim javnim sektorjem (bolnice, šole, univerza itd.). Verjetno so razlike v glavnem posledica različnih ciljev združb, zaradi katerih se v podjetjih npr. lahko odločajo o izbiri proizvodov medtem ko so storitve v javnem sektorju bolj ali manj določene. V javnem sektorju je cilj povezan z zagotavljanjem storitev, ne z ustvarjanjem dobička.

Razprava o razlikah v kvalitativno (okvirno) enakem ravnateljevanju kot posledica razlik v značilnostih združb (njihovih ciljev in morda še česa) zna biti zanimiva in koristna. Tako za te združbe kot ravnateljevanje in tiste, ki to raziskujejo in predavajo. Sam svojega mnenja ne bom razvijal iz dveh razlogov. Prvič, ker bi bil predolg, in drugič, ker se na združbe v javnem sektorju bolj malo spoznam in so drugi bolj pristojni in usposobljeni (kompetentni) za razpravo. Kar pa ne pomeni, da ne bi v njej sodeloval.

Rudi Rozman