- This topic has 1 odgovor, 1 glas, and was last updated 7 years, 3 months nazaj by
.
-
Prispevki
-
Načela/mere uspešnosti poslovanja
Vsak družbeno-ekonomski način gospodarjenja je določen z lastnino proizvajalnih sredstev, upravljanjem z njimi in uspešnostjo gospodarskih enot – podjetij. V kapitalističnem načinu gospodarjenja se načelo/mera v angleško govorečem svetu poimenuje “profitability”, v nemško govorečem pogosteje “Rentabilität”. V slovensko govorečem svetu se uporablja rentabilnost, profitabilnost, dobičkonosnost, donosnost, dobičkovnost, morda še kaj.
Menim, da se načelo/mera uspešnosti poimenuje po števcu. Če izpustimo profitabilnost in rentabilnost kot tujki, ostaneta dobičkonosnost in dobičkovnost za kazalnike, ki imajo v števcu dobiček, in donosnost za kazalnike, ki imajo v števcu donos (dobiček in amortizacija). Dobičkonosnost se mi ne zdi najbolj ustrezno poimenovanje, zlasti kadar ima podjetje izgubo. Prednost dajem besedi dobičkovnost, čeprav je ni v slovenskem pravopisu. Sledeč omenjenemu bi kazalnike v angleško-ameriškem svetu prevajal kot:
ROE – dobičkovnost kapitala
ROA – dobičkovnost sredstev
ROI – donosnost sredstev
Bi se strinjali s tem? Tudi s tem, da je kazalnik donosnosti sredstev bolj dolgoročen, primeren za dolgoročne in strateške odločitve, druga dva pa za kratkoročne?
Še spodbuda za bolj vsebinske razprave:
1. O načelu govorimo v planiranju, o meri v kontroli. V števcu je tisto kar merimo (dobiček, donos, dohodek), v imenovalcu je merilo (kapital, sredstva, delo). Uporaba besede merilo je pri nas zelo razširjena in v našem razumevanju pogosto napačna.
2. Produktivnost in ekonomičnost nista temeljni meri uspešnosti v kapitalizmu. Ali je (bo) dodana vrednost (dohodek) na zaposlenega temeljna mera uspešnosti v prihajajočem načinu gospodarjenja?
3. Zlasti z računovodskega vidika bi bila zanimiva razprava o tem, kaj se dejansko upošteva v števcu in imenovalcu. Ali pri izračunih dobičkovnosti in donosnosti sredstev tudi obresti?
4. Ali bi morali o uspešnosti govoriti predvsem pri gospodarjenju podjetja (družba lastnikov – “Unternehmung” – dobiček), medtem ko bi v poslovanju podjetja (zaposleni – “Betrieb” – poslovni učinki) govorili predvsem o učinkovitosti?
Nedvomno bo zanimivo o gornjih vprašanjih slišati mnenja in utemeljitve zlasti tistih, ki predavate poslovne predmete, ekonomiko in analizo poslovanja ipd.
Rudi Rozman
V takih razpravah se je treba najprej jasno opredeliti glede vsebine pojmov »poslovanje« in »gospodarjenje«. Sam pod »poslovanjem« razumem ustvarjanje in prodajanje poslovnih učinkov z namenom ustvarjanja koristi. V bolj nadrobno obrazloženem pomenu pa ob predpostavljenem namenu pod poslovanjem razumemo proizvajanje ter prodajanje izdelkov, pridelkov in drugih proizvodov, nakupovanje in prodajanje blaga ter opravl¬janje, posredovanje in prodajanje storitev. »Gospodarjenje« pa je za razliko od poslovanja prizadevanje ljudi (ne le v združbah!), da s čim manjšo (ovrednoteno) porabo proizvajalnih tvorcev ustvarijo oziroma pridobijo (višje ovrednotene) dobrine, s katerimi bodo neposredno (hrana, obleka, zdravstvena storitev, televizijska oddaja itn.) ali posredno (tovarniška zgradba, kamion, televizor) zadovoljili svoje potrebe. V pogojih redkosti proizvajalnih tvorcev in nezadostnosti dobrin se ekonomska znanost na ravni družbe kot celote in vsakega poslovnega sistema prizadeva uveljavljati smotrnost pri izbiri najboljše različice za uresničitev (pravilno) izbranih ciljev. Iz razmerja med učinki ali izložki ter vložki tako izvira izhodiščni vzvod ekonomske dejavnosti, torej tudi ekonomike poslovanja. Pri tem je vrednostno izraženi ciljni učinek ali motivacijski vzvod (dobiček, dohodek) nosilcev javnega gospodarskega delovanja narekovan z okoljem, torej z družbeno-ekonomskim sistemom.
To pomeni, da gospodarimo ne le v združbah, ampak tudi v gospodinjstvu, o poslovanju pa praviloma govorimo le v zvezi s poslovnimi sistemi, ki delujejo bodisi kot (poslovne) združbe bodisi kot samostojni podjetniki oziroma nosilci drugih oblik delovanja.
Mnenju glede tega, da je kazalnik donosnosti sredstev bolj dolgoročen, kazalnika dobičkovnosti kapitala in dobičkovnosti sredstev pa bolj kratkoročna (morda primerneje = manj dolgoročna), se delno pridružujem. Dodajam pa ugotovitev, da bi moralo ocenjevanje prispevka zadolženih, upravljavcev in višjih ravnateljev, tudi pri obeh zadnjih dveh navedenih kazalnikih, temeljiti na vsaj triletnih (drsečih) povprečjih izidov v poslovanju. Usmeritev na uporabo bolj dolgoročno opazovanih izidov po merah učinkovitosti in uspešnosti ocenjujem kot kakovosten premik v sedanjem sistemu gospodarjenja v Sloveniji glede na skoraj izključno letno opazovane izide poslovanja v času samoupravnega socializma.
Strinjam se z zapisanim, da produktivnost (proizvodnost) in gospodarnost (ekonomičnost) nista temeljni meri uspešnosti v kapitalizmu, sta pa nedvomno meri učinkovitosti in s tem v praksi ter teoriji posredno vplivata tudi na raven mere uspešnosti v poslovanju. V prihajajočem načinu gospodarjenja (udeležbeni kapitalizem ali udeležbeni socializem) pa bo kategorija oziroma mera dodane vrednosti oziroma dohodka kot denarno pridobljene dodane vrednosti (na zaposlenca) pridobila na potrebni teži takrat, ko bo ta mera zagotavljala tudi na ravni države kot celote boljše izide poslovanja kot sedanja kapitalistična mera uspešnosti.
Glede poimenovanja izpostavljenih prvih dveh od treh kazalnikov se sicer strinjam, da je uporaba določenega sklona besede »dobiček« vprašljiva, toda v tem primeru bi morali morda uporabiti kar izraza »izidnost kapitala« oziroma »izidnost sredstev«. Pri meri »izidnosti sredstev« je vključitev obresti v števec bolj upravičena kot pri meri »izidnosti kapitala«.
Miran Mihelčič
Poslovanje in gospodarjenje
Miran, v delu tvoje razprave si dopolnil del mojih razmišljanj, dodal pa pomemben del o razlikovanju poslovanja in gospodarjenja (prav ta temeljna vprašanja so najbolj zahtevna in pogosto nejasna). Prav o tem bi razmišljal. Prej pa le mnenje, da se mi zdi uporaba dobičkovnosti kapitala in sredstev ustreznejša od izidnosti, saj jasno pove, da gre za uspeh podjetja (družbe) v določenem družbenoekonomskem sistemu gospodarjenja – kapitalizmu.
Če te prav razumem, je zate razlika med poslovanjem in gospodarjenjem v tem, da pri gospodarjenju sledimo načelu učinkovitosti (s čim manjšo porabo proizvajalnih tvorcev ustvariti dobrine (za zadovoljitev potreb)). Sam poslovanje razumem enako kot ti, le da vključno z načelom učinkovitosti (produktivnost in ekonomičnost), kar je pri tebi v gospodarjenju. Poslovanje je torej učinkovito ustvarjanje (nakup, kadrovanje, proizvodnja, prodaja, financiranje) koristi oziroma uporabne vrednosti. “Ekonomika” poslovanja je prav doseganje poslovanja z vidika učinkovitosti; je pa manj ustrezen izraz, ker nehote spodbuja napačno mnenje o povezavi z ekonomijo ali gospodarstvom kot predmetom ekonomske znanosti (ekonomike). Za učinkovitost poslovanja so odgovorni vsi zaposleni; zaradi organizacije še prav posebej ravnatelji. Na podoben način se “poslovanje” odvija povsod, tudi npr. v družini, le da ga pogosto poimenujemo drugače (delovanje).
Gospodarjenje pa razumem kot proces lastnikov, da bi za svoja vložena sredstva (kapital), pridobili čim večjo (novo, dodatno) vrednost, v kapitalizmu dobiček. Se strinjam, da gre za določenost gospodarjenja (pehanje lastnikov za dobičkom) s strani družbenoekonomskega sistema. V podjetju (družbi) gospodarijo lastniki, ki lahko za to pooblastijo upravljavce (med njimi so pa tudi ravnatelji). Ravnatelji pa so odgovorni za čim bolj učinkovito ustvarjanje dobička. Uspešnost gospodarjenja se kaže s kazalniki dobičkovnosti in donosnosti, “uspešnost” poslovanja pa s kazalniki učinkovitosti. Cilj poslovanja je učinek, namen poslovanja pa dobiček. Cilj gospodarjenja je dobiček, namen (kapitalističnega ali jutri kakšnega drugega) gospodarjenja (če verjamemo ekonomistom) pa razvoj in blaginja.
V naturalnem gospodarstvu je bil “gospodarski” cilj neposredno sama učinkovitost (produktivnost dela). V enostavni blagovni proizvodnji je cilj učinkovitost vseh poslovnih prvin, izražena s stroški (lastna cena proizvoda). V razviti, kapitalistični obliki pa se poslovanje in gospodarjenje loči, čeprav ostaneta uporabna vrednost in vrednost, učinkovitost in uspešnost povezana.
Rudi Rozman
Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.