- This topic has 2 odgovora, 1 glas, and was last updated 7 years, 1 month nazaj by
.
-
Prispevki
-
Enotirni in dvotirni model upravljanja
Upravljanje je tema, ki je pri nas aktualna že dobrega pol stoletja, medtem ko je prišla v središče zanimanja v svetu šele v zadnjih 20 letih. Do leta 1990 je burilo duhove samoupravljanje, ki ga je znanstvena srenja v svetu spremljala z zanimanjem in sodelovala v njegovem raziskovanju. Zatem smo se vrnili v upravljanje v kapitalističnem sistemu in se odločili v velikih podjetjih za nemški dvotirni model. Medtem so se podjetja lastninila, ne nazadnje so mnogi ravnatelji prevzeli podjetja in prišlo je do zakonske možnosti uvedbe enotirnega modela.
Nedvomno je upravljanje pomembna tema, saj je vsak družbenoekonomski sistem določen s tremi povezanimi pojavi: lastništvom podjetij, ciljem podjetij in upravljanjem (kontrolo) s podjetji. Veliko zanimanje za upravljanje je nedvomno posledica globalizacije, razvoja informacijske tehnologije, pomena znanja, itd., prav tako pa tudi ugotovitve, da v kapitalističnem gospodarstvu, ki temelji na znani lastnini proizvajalnih sredstev, lastniki skoraj da ne odločajo več. Radi trdimo, da prehajamo v povsem novo družbo; vse več avtorjev meni, da bo treba spremeniti naša razumevanja lastnine, upravljanja ipd. Zanimivo je, da o upravljanju razpravljajo različne vede in znanosti (pravna, ekonomska, finančna) in da je razmeroma malo slišati o upravljanju prav z vidika organizacije.
Naj omenim le nekaj zadev v zvezi z enotirnim in dvotirnim upravljanjem, ki je trenutno pri nas ena od aktualnih zadev. Pristaši enega ali drugega modela navajajo njune dejanske in izmišljene prednosti in pogosto zamolčijo slabosti modela, za katerega navijajo.
Za lažjo presojo je smiselno opozoriti najprej na nekaj stvari. Enotirnost in dvotirnost upravljanja je povezana z vprašanjem, ali isti (upravljavski) organ usmerja in nadzira poslovanje ali to delata dva različna organa. Angleško-ameriški model je enotirni, saj v njem usmerja in nadzira delovanje usmerjevalni odbor (board of directors); nemški je dvotirni, saj v njem poslovanje usmerja predstojništvo (ki je upravljalni in glavni ravnateljevalni organ), nadzira pa celotno poslovanje v strateškem smislu nadzorni svet (ki je samo upravljavski organ).
Za razumevanje različnosti obeh modelov je smiselno pogledati v zgodovino. Nemški model upravljanja je nastal (tako npr. Potthof) ob koncu fevdalizma, ko so denarna sredstva imeli zemljiški gospodje in banke. Ti niso imeli nobenih ambicij ustanoviti podjetja in jim ravnateljevati. Bili pa so pripravljeni vložiti sredstva, ravnateljevanje in del upravljanja pa prepustiti podjetnikom- ravnateljem. Zadržati pa so hoteli nadzorno vlogo. Zato že v začetku pride do delitve na usmerjevalno in nadzorno funkcijo. Mimogrede, še danes igrata država in banke pomembno vlogo v nadzornih svetih. V AA modelu pa so podjetniki sami vlagali in ravnateljevali, zato je bil zadosti en organ, saj gospodarjenje z lastnimi sredstvi ne zahteva nadzora s strani drugih.
Iz povedanega sledi: če je lastnik podjetja obenem upravljavec (usmerja in nadzira), potem je enotirni model ustrezen. Če pa sredstva vloži lastnik, uravnava in upravlja podjetje pa nekdo drug, je dvotirni model bolj etičen. Pri nas je bilo premoženje »družbeno«, zato je bil dvotirni sistem povsem utemeljen. Družba je nekaj lastnine razdelila med člane družbe, večji del pa na državo. Nadzor je bil s strani lastnikov in delavcev, ravnatelji (managerji) pa so delno upravljali (usmerjali) in ravnateljevali. Medtem pa so, npr. ravnatelji postali lastniki, zato je enotirnost »dovoljena«, če ne celo logična.
Nadzor ravnateljev in vloga zaposlenih v enotirnem modelu sta šibkejša kot v dvotirnem. Z vidika ravnateljev je torej smiselno prizadevanje za prehod na enotirni model. Če so obenem tudi lastniki ali pa lastniki hočejo usmerjati podjetje, potem je enotirni model ustrezen. Če pa je lastnik država, druge institucije ali ljudje izven podjetja, če je zaželena udeležba zaposlenih v upravljanju, je bolj smiselno dvotirno upravljanje
Glede na vse večje uveljavljanje družbene odgovornosti in udeležencev v poslovanju, bi sicer pričakoval večje prehajanje na nemški model, še bolje neke vrste upravljavski usmeritveno nadzorni model udeležencev (vsaj pomembnih) na eni in ravnateljski organ na drugi strani.
Za razpravo bi odprl nekaj vprašanj:
– Kateri razlogi so dejansko bistveni pri odločanju za eno- ali dvotirni model? Ali so v tej zvezi vidne kakšne prednosti ali slabosti enega ali drugega?
– Ali je izbira tesneje povezana z nacionalno kulturo in/ali celotnim gospodarskim in družbenim sistemom?
– Kako, če sploh se, se v upravljanje vključujejo drugi udeleženci?
– Kako izbirati člane nadzornih svetov ali pa zunanje člane usmerjevalnih odborov?Rudi Rozman
V tovrstnih razpravah se mi zdi najprej pomembno začrtati črto ločnico med pojmoma »družba« (company) in podjetje (firm ali enterprise). V pravnem jeziku lahko rečemo, da je družba (company) nosilec podjetništva, podjetje (enterprise ali firm) pa ga uresničuje in je zato podjetje podrejeno družbi. Opredelitev razmerja med družbo in podjetjem ni lahka še zlasti s pravnega vidika. Jasno je namreč, da ne gre za enostavno lastninsko razmerje, saj družba nad podjetjem kot celoto nima stvarno pravne pravice. Tako družba nima lastninske pravice nad zaposlenci v podjetju in njihovo delovno silo, čeprav jo skuša posredno uveljaviti, npr. s konkurenčno klavzulo pri zaposlovanju svojih članov, kot svoje premoženje. Ima pa lastninsko pravico nad stvarnim, denarnim in drugim ovrednotenim premoženjem, ki je vnešeno v podjetje. Upravičenja družbe nad podjetjem so kvazi lastninsko pravna. Tako lahko družba podjetje proda ali ga da v zakup. Nesporno je, da med podjetjem in družbo obstaja enotnost medsebojno povezanih sestavin: podjetja kot podstati (spoja dejanskega premoženja, dejavnosti, premoženjskih pravic, zaposlencev in organizacije) in družbe kot pravne oblike (sestave) omenjenega spoja.
Družba kot formalna oblika podjetja je v funkciji poslovanja in s podjetjem tvori enoten pojav, z vidika prava pa se družba loči od podjetja v funkciji nosilca in osebka pravic, obveznosti in odgovornosti. Družbo in podjetje povezuje skupno poslovanje, ne pa doseženi izidi poslovanja, s katerimi razpolaga družba. Ob tej cepitvi je družba v pravnem prometu osebek (subjekt), podjetje pa predmet (objekt). Zaradi tega ima pravna znanost, kadar govori o podjetju, praktično v mislih družbo, ekonomska znanost pa ima, kadar govori o družbah, v mislih podjetje.
Pravna teorija obravnava pravni položaj podjetij s tem, da proučuje njihovo pojavno obliko družb. Zato se oblikuje tudi pravna disciplina pravo družb v razmerju do podjetniškega prava. To naj bi se kot disciplina ukvarjalo pretežno s podjetjem.
S pravnega vidika ni sporna ugotovitev, da družba (company) ni podjetje (enterprise), ampak da ima družba podjetje kot svoje orodje pri uresničevanju ciljev (lastnikov) družbe. Družba lahko obstaja brez podjetja, npr. pri oziroma po prodaji podjetja, podjetje pa ne more obstajati brez družbe, države ali posameznika kot lastnika. Pravo družb se ukvarja le z družbo oziroma z določenim vidikom razmerij med ljudmi, ki so se povezali v različnih pravnih oblikah v zvezi s sredstvi, vnešenimi v podjetje.
Vemo, da v Sloveniji tudi na ravni univerzitetnih učiteljev področij, povezanih z ravnateljevanjem (management), še ni dovolj uveljavljeno spoznanje o razliki med vsebinama dveh organizacijskih funkcij, ravnateljevanja in upravljanja (governance). Ko sta k tema dvema izrazoma uporabljena še izraza »usmerjanje« in »usmerjevalni odbor«, bi navedba členitve na »usmerjevalno in nadzorno funkcijo«, zahtevala jasnejšo opredelitev mesta načrtovanja v tej členitvi, zlasti v povezavi z besedo »usmerjanje«. Sam vidim razrešitev prepleta teh pojmov tako, da z izrazom »usmerjanje« povzeto vse (razen dejstva, da je ta funkcija upravljanja vir vse oblasti) iz običajne vsebine upravljanja, dodana pa je predvsem še družbena določenost ravnateljevanja, ki je v tem, da si nalogo družbe usmerjevalni odbor določa sam, nižje ravni ravnateljevanja pa se osredotočijo na procesno in tehnično določenost te funkcije.
Zanimiva pa se mi zdi predpostavka, da je ob tem, ko ravnatelji postanejo lastniki, enotirnost modela upravljanja »dovoljena«, saj je vprašanje, ali bodo ti ljudje dobri ravnatelji in koliko časa bodo (še) lastniki.Miran Mihelčič
Podrobnejša razprava o razlikovanju med družbo (Unternehmung, company) in podjetjem (Betrieb, firm) je smiselna in pomembna. Medtem ko pravniki govorijo predvsem o družbi (saj je ta družbenoekonomsko določena), ekonomisti, poslovneži, organizatorji govorijo o obojem in uporabljajo izraz podjetje. Menim, da je razlikovanje povezano tudi z razlikovanjem med gospodarjenejm in poslovanjem, o čemer je več govora v razpravah o načelih/merah uspešnosti. Da je razlikovanje nejasno tudi drugje, se vidi že iz “Theory of Firm”, kjer gre dejansko za vedenje družbe (ne podjetja – obrata) v samoupravnem gospodarstvu, podobno kot gre za teorijo družbe v kapitalističnem gospodarstvu, kar obravnava mikroekonomika.
Nisem povsem prepričan, da gre v primeru izraza enterprise za prevajanje s “podjetjem” in ne “družbo”. Enterprise poudarja podjem, tveganje, iskanje uspešnosti. Sam bi besedo entreprise bolj enačil z družbo – company ali pa splošnim poimenovanjem, ki vključuje vse vrste družb.
Se strinjam, da bi morali razmisliti o razumevanju usmerjanja. Sam sem doslej enačil usmerjanje s planiranjem in govoril o usmerjanju – planiranju in kontroli. Morda bi moral v usmerjanje vključiti tako planiranje kot kontrolo, saj usmerjevalni odbor dejansko opravlja obe funkciji. Usmerjanje bi bilo tako ustrezno uravnavanju oziroma upravljanju (in ravnateljevanju).
Rudi Rozman
Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.