SELF‐REGULATION AND PERCEPTION OF JOB INSECURITY

PDF: DRMJ.2020.v09n01a03

DOI:

10.17708/DRMJ.2020.v09n01a03

Povzetek:

Teorija samodoločenosti pravi, da je odnos do grožnje določen s kakovostjo samoregulacije. Negotovost zaposlitve predstavlja intenziven kronični stres, grožnjo brez objektivnih znakov, ki bi lahko oslabili samoregulacijo. Raziskava preučuje razmerje med samoregulacijo in negotovostjo zaposlitve. Natančneje raziskava preučuje, kako povečanje samoregulacije vpliva na čustveno komponento negotovosti zaposlitve: občutke nemoči in dojemanje intenzivnosti grožnje. Študija je bila izvedena na vzorcu 310 zaposlenih, moških in žensk, ki delajo v 24 podjetjih različnih velikosti, profilov, struktur in lastništva. Uporabljeni instrumenti so vključevali lestvico dojemanja zaposlitvene negotovosti in vprašalnik o delovanju ega. Hipoteze, da povečanju samoregulacije sledi zmanjšanje občutka nemoči in zmanjšanje intenzivnosti grožnje, ki ju povzroča negotovost zaposlitve, so bile preizkušene z multiplo regresijsko analizo. Rezultati kažejo, da je samoregulacija povezana z zaznavanjem grožnje in občutkom nemoči. Integrirana samoregulacija je povezana z nižjo stopnjo zaznave grožnje, medtem ko je medosebna samoregulacija povezana z večjo percepcijo grožnje in občutkom nemoči. V članku je potrjena vloga osebnostnih dispozicij do grožnje in dodatno utemeljena vrednost teorije samodoločenosti v organizacijskem kontekstu. 

Strani:

39-48