Udeležba zaposlenih v dobičku
Udeležbo zaposlencev v dobičku ocenjujem kot močno obliko tako motiviranja kot procesa poistovetenja (kot višje ravni privrženosti od pripadnosti) zaposlencev s pogoji in izidi poslovanja podjetja (firm) oziroma družbe (company). Obvezna udeležba se mi ne zdi primerna, je pa prav, da država s svojo davčno zakonodajo to udeležbo udarno spodbuja, predvsem od osveščenosti upravljavcev in delno ravnateljev pa je odvisno, ali bo (gospodarska) družba to spodbudno obliko izkoristila (bolje od tekmecev) ali ne.
Ne vidim razloga, da v kapitalizmu udeležba zaposlencev v dobičku ni v skladu s sistemom, saj gre lahko za udeležbeni kapitalizem, kot je omenjen v tretjem odstavku. Sam sem se temeljito seznanil z modeli udeležbe zaposlencev v dobičku v Veliki Britaniji in še vedno je zame eden najboljših modelov te udeležbe model družbe ICI – Imperial Chemical Industries, ki se opira na obrazec Johanna Heinricha von Thünena (1783-1850), po katerem je ta vzhodnopruski (konkretneje mecklenburški) kapitalist in ugleden ekonomist svojim zaposlencem izplačeval ob njihovem odhodu v pokoj razliko med že izplačano plačo in zasluženim dohodkom. To razliko je izračunal tako, da je poiskal kvadratni koren iz zmnožka plače in ustvarjenega dohodka posameznika ter razliko med plačo in ugotovljenim dohodkom iz dela potem izplačal. Konkretno, če je posameznik v svoji delovni dobi dobil 400.000 denarnimi enotami plače, ustvaril pa je za 625.000 denarnih enot dohodka (gre za razmerje med drugo in prvo kategorijo kar 1,5625, ki je težko dosegljivo), mu je von Thünen izplačal še 100.000 (razlika med 500.000 in 400.000) denarnih enot nagrade oziroma pokojnine.
Obrazec ICI-ja pa je sestavljen iz preglednice, po kateri se od določenega razmerja med dohodkom (v izvirniku: value added) in plačo (v izvirniku: pay) na ravni družbe zaposlencem prizna še dodatni odstotek letne plače. Preglednica se začne z razmerjem 1,43 ob kateri zaposlenec dobi še 2,6 % letne plače, ob razmerju 1,81 dobi še 8,3 % letne plače (ali približno enomesečno plačo), lestvica pa se zaključi z razmerjem 2,28, kjer zaposlencu pripada še 15,3 % letne plače (ali skoraj dve mesečni plači).
Lestvica je smiselna, ker usmerja lastnike iskanju ustreznega razmerja med vsoto (sprotnih) plač in dohodkom, ki ga ti pomagajo ustvariti. Glede na načrtovane vrednosti dohodka (in dobička) so tako zaposlenci posredno (z nižjimi plačami ali ob odsotnosti dovolj visokega dohodka) udeleženi tudi na izgubi.
Miran Mihelčič